»A, doma!« meni zategnjeno oni. »Pa ne ostanem dolgo!« reče zopet slikar, katerega se je bilo pri zadnjih besedah nadlajtnantovih polastilo nekaj kakor sramovanje, da je tukaj doma. »Saj res ni, da bi človek ostal dolgo!« pritrdi oni, »kajne,, midva tudi odideva zopet v mesto ‒ kamor hočeš?«