Na desnem koncu lepo pobeljene hiše rastel je star, košat oreh in v njegovi senci stala je majhna, z deskami obočena lopa. Poleti obedovala je tam družina in sedali so tja pivci; redki so bili seveda v delavnik, zlasti v tem času, pa zato jih je bilo ob praznikih in nedeljah več. Kosan je to že vedel; zato se je tudi skoro začudil, ko je, zavivši okrog ogla, videl, da nese dekla vino in kruha iz hiše tja proti lopi.