Še enkrat pogledal je gor proti Potoku in zamrmral: »Neumno bi bilo res, hoditi tja, ko človek ne pozna ljudi!« Obrnil se je na nasprotno stran in korakal počasi po ulicah v vas. Sredi, malo potisnjena v levi breg, kateri se je polagoma izgubljeval v spodnjem ravnem polju, stala je edina vaška krčma, »Pri« imenovali so jo kmetje, in slovela je zaradi dobrega vina po vsej okolici.