Znanca ni imel blizu nobenega, s katerim bi se bil lahko pomenil tako, kakor si je želel in kakor se je bil v zadnjih letih svojega skoro nemirnega življenja navadil.
Tam gori v zakotju svetila se je sprednja stena potoškega gradu in nekoliko odprtih oken, v katerih so se zibala zelena zagrinjala, dajala so priliko slutnji, da tam morda biva nekaj ljudi, s katerimi bi se občevalo tako kakor zunaj po svetu, po mestih. Slikar se je ozrl nekolikokrat tja in v mislih mu je bilo, da bi šel gor v grad.