Govoril je bil z materjo in sestrama skoro že o vsem svojem in njihovem življenju ‒ novega ni nihče več vedel; o dobri letini, o sosedovi telici in o najnovejši zaroki nekdanje farovške kuharice z mežnarjevim govoriti pa se mu ni ljubilo. Znanca ni imel blizu nobenega, s katerim bi se bil lahko pomenil tako, kakor si je želel in kakor se je bil v zadnjih letih svojega skoro nemirnega življenja navadil.
Tam gori v zakotju svetila se je sprednja stena potoškega gradu in nekoliko odprtih oken, v katerih so se zibala zelena zagrinjala, dajala so priliko slutnji, da tam morda biva nekaj ljudi, s katerimi bi se občevalo tako kakor zunaj po svetu, po mestih.