Drenova meja doli nad občinsko cesto se je bleščala v svojem cvetju kakor zlato in roji bučel so šumeli po nji; tudi črnica nad mejo je gnala krepke vejice in na njivi, raztegnjeni po lahko nagnjenem brdu, zibale so se poldorastle ržene bilke. Na oni strani pa je zopet vsak večer donel enozvoki klic prepeljakov. Doma pri Molkovih so pa zibali.