Ves večer in vso noč se je srdil, ponoči celo nekolikokrat vstal in šel k oknu poslušat, ni li čuti kaj nenavadnega. Drugega dne se je hipoma ustavil pred Mano ‒ sama sta bila v veži ‒ ter vprašal osorno: »Ti, dekle, kdo pa te spremljuje iz cerkve?« bi bil skoro vrč, ki ga je imela v roki, zdrknil na tla, a bilo je nekaj v nji, kar jo je osrčevalo, neko čustvo samostalnosti ali neka zavest, da ni domača in da je to le varuh njen, ki stoji pred njo.