Žetev je bila tu in vročega popoldne sta delala oba, in, na njivi pod hišo; ona je žela, gospodar pa je na kolcih vozil samotež snopje do kozolca; otrok je ležal v robec zavit v razoru v senci dveh snopičev. »Hej,!« zavpil je zdajci nekdo s steze, ki je držala kraj njive navzdol.
Mohorički je srp iz rok in v obrazu kakor novo platno sklonila se je kvišku.