Nekega dne pa je bil pozvan v farovž; niti sanjalo se mu ni, čemu ga kličejo tja; nekako začudeno, ali vendar zadovoljno je poslušal, ko mu je stari častitljivi župnik razlagal, da to nikakor ni umestno in dostojno, da živita on, vdovec v najboljših letih, in mlada rejenka sama pod eno streho, da utegne to mnogo pohujšanja roditi in da že sedaj ljudje jezike brusijo ob njem. »Služit naj gre ali jo pa omoži ali pa se sam oženi!« končal je gospod župnik svoja opominjevanja. »Jaz tudi tako pravim,« pritrdil je, »pa recite ji vi, gospod!