To je vedel tudi njegov stari prijatelj, kateremu je zaupal svoje želje in ga pooblastil mešetarjem; v kratkem je bilo dognano, da vzame Mohoričevo vdovo, petdesetletno, posestnico polgrunta na Doleh. Priženil je zemljišče, ženi izgovoril malostno doto, rejenki njeni pa, kajti svojih otrok ni imela, primeren odpravek ‒ in tako je postal posestnik, polgruntar. Rejenka je imela šele petnajst let in ni bilo treba skrbeti, da bi prekmalu terjala svoj denar ‒ torej je, tako so ga imenovali sedaj, pričel svoje gospodarstvo z najboljšimi nadejami, kakor jih more imeti mož njegovega stanu in obzorja.