S to vsoto v pismu ‒ kajti v gotovini jo je smel šele ob letu po izročitvi terjati ‒ šel se je ženit; izpolnil je pač že petintrideseto leto, pa mar mu je bilo tudi le bolj do tega, da priženi »grunt«, posestvo, nego li da bi bila žena mlada in lepa. To je vedel tudi njegov stari prijatelj, kateremu je zaupal svoje želje in ga pooblastil mešetarjem; v kratkem je bilo dognano, da vzame Mohoričevo vdovo, petdesetletno, posestnico polgrunta na Doleh. Priženil je zemljišče, ženi izgovoril malostno doto, rejenki njeni pa, kajti svojih otrok ni imela, primeren odpravek ‒ in tako je postal posestnik, polgruntar.