Postajal je na tratini pred kajžo, navadno bosopet in vedno raztrgan in, če sem prišel mimo, prosil me je tobaka in govoril o vremenu. Časih je bil pa tudi siten, namreč kadar se je žganja napil; in to je bila slabost, katere njegov rajnki oče ni poznal. Enkrat sem ga bil vprašal: »Kaj pa je s tistim dolgom, katerega so oče pustili Matevžku?«