A ko je fant izginil doli za klancem, sédel je nehote na tnalo pred hlevom ter skrčil roke v pesti; predse in gor kvišku proti jasnemu jesenskemu nebu je zrl; ‒ pa videl ni niti sinjega neba ‒ in ne pred seboj gole, le na posamičnih vejah še rumeno listje noseče jablane; ‒ vse je bilo kakor v megli. Zvečer sta sedela z ženo dolgo, dolgo pri beli, javorovi mizi; malo sta govorila. Šele ko sta odmolila ter odpravljala se spat, omenil je skoro veselo: »Le tiho bodi, naš bo še ‒ kaj!