»Pokazal boš lahko, kaj znaš in veš!« dejal je sinu ter dal odhajajočemu zadnja dva tolarja, katera je bil leta in leta hranil za posebno priložnost. A ko je fant izginil doli za klancem, sédel je nehote na tnalo pred hlevom ter skrčil roke v pesti; predse in gor kvišku proti jasnemu jesenskemu nebu je zrl; ‒ pa videl ni niti sinjega neba ‒ in ne pred seboj gole, le na posamičnih vejah še rumeno listje noseče jablane; ‒ vse je bilo kakor v megli. Zvečer sta sedela z ženo dolgo, dolgo pri beli, javorovi mizi; malo sta govorila.