Mati je jokala in tarnala, oče pa je ponosno hodil okoli. »Pokazal boš lahko, kaj znaš in veš!« dejal je sinu ter dal odhajajočemu zadnja dva tolarja, katera je bil leta in leta hranil za posebno priložnost. A ko je fant izginil doli za klancem, sédel je nehote na tnalo pred hlevom ter skrčil roke v pesti; predse in gor kvišku proti jasnemu jesenskemu nebu je zrl; ‒ pa videl ni niti sinjega neba ‒ in ne pred seboj gole, le na posamičnih vejah še rumeno listje noseče jablane; ‒ vse je bilo kakor v megli.