je na tihem zaječal, dren se je še vedno smejal, po gostih, temnih jelkinih vejah pa je šlo nekaj, kakor globok, tih vzdih, pa le za trenutek, potem pa je kraljica dreves majala zopet ponosno svoj vrhunec nad nizkimi sosedi. Kopšrčev je bil izpolnil prav štirideseto leto, ko mu je oče umrl; to je bil v vsem dosedanjem njegovem življenju najvažnejši, najpomenljivejši dogodek, razen onega, ko se je bil, star komaj dvajset let, udeležil hudega tepeža v hribovski vasi. Tedaj so ga bili za nekoliko mesecev zaprli, kajti eden njegovih nasprotnikov je bil odnesel počeno črepinjo ‒ pa naposled je bil vendar okreval.