Prvi je bil prišel prej, potem drugi. Starec ni mogel več vpiti, ampak apatičen je bil bolj in bolj. Spovedal se je in, ko ga je potem ranocelnik za silo obvezal, kakor je pač znal, ležal je mirno vznak in le časih, ko so bolečine prihajale neznosne, izvil se mu je hripav: »Uh-uh-uh« prav iz prsi.