»Živela!« pritrdijo sodrugi, toda v vsem vzkliku ni nič odkitega, nič veselega.
Davkar se je spomnil svojih treh hčera in njih tihe jeze na, poštar še vedno ni mogel pozabiti, da je bila prej točajka, je pa s svojim predlogom hotel biti zlobnejši, nego se mu je posrečilo, zakaj tudi on se še ni mogel prav privaditi kot sodnikovi soprogi. V medsebojnem pogovoru jo je še vedno silno težko nazival »gospo«.