‚Haha!‘ zasmejal se je hripavo, v lice pa je bil bled kakor nova stena.
Izpustil sem Julkine roke in, kakor se mi dozdeva, nisem prebledel, ampak če je bilo mogoče, zardel sem le še bolj in v grlu sem čutil potrebo, oglasiti se tudi z nekakim ‚haha!‘.
‚Gospod je danes silno ljubezniv, kakor ni bil nikoli!‘ reče in videl sem, kako se takisto sili na posmeh. ‚