Mraz jo trese in zavija se tesno v svoj šal, čigar prvotne barve ni več moči zaslediti. Samo enkrat pogleda hlastno in boječe po sobi, potem upre svoje temno oko, iz katerega še vedno sije nekdanji nepopisni žar, v sodnika predse.
sedi s hrbtom proti oknu in lica njegovega ni lahko razločiti; tudi ga ne spozna.