Čudno mu je utripalo srce, ko je hitel po klancu navzdol. Sram ga je bilo in kesal se je ‒ pa poleg vsega je stala pred njegovim duševnim očesom vedno še krasna podoba Helenina. Prispel je ves razburjen do konca drevoreda v dolini in, ko je stopil venkaj na plano, ugledal je hipno pred seboj baronico.