» vam ‒ gospod ‒ tisočerna, da ste prišli k nam, k ‒ meni!« Glas se ji je nalahko tresel, a tem melodiozneje je zvenel sodniku v uho; to je bil znani ljubki glas, katerega je bil zadnjič čul daleč, daleč tam na goratem bregu mogočne nemške reke; in zopet se mu je zazdelo, kakor bi se bilo vse ono stroprav sinoči godilo. Toda ozreti se ni mogel v njo.