In čudno! oni pikri izraz zaničevanja in sovraštva, kateri mu je prej sijal z lica, izginil mu je polagoma in se umaknil mehkemu, tožnemu. Kako živo mu je stopil v spomin oni krasni popoldan, ko sta se sprehajala s med vrti na renskem bregu, ko jo je tresočo se in hrepenečo poljubljal in stiskal k sebi ‒ pod njima v dolini pa so se žarili valovi veličastne reke v večernem soncu! In pozneje!