Mlademu, lahkoživemu možu, kakršen je bil on, povzročevalo je to zadnje mnogo več zatajevanja in muke nego kakemu drugemu v enakem položaju, toda ‒ kruh, kruh ‒ vsakdanji kruh! Marsikaj mu je bilo v mislih, ko se je šetal med množico v gosti senci drevoredni ‒ celo stari oče njegov se mu je vsilil v spomin s pripovedkami svojimi o »božji poti v Kelmorajn«; staremu možu se pač niti sanjalo ni, da bode njegov sam kdaj hodil po onem slavnem mestu ‒ a da mu tedaj »božja pot« ne bo v namenu. Dvakrat je bil že premeril Novi trg ter krenil potem v stranske ulice proti reki, ne da bi kaj nameraval, nego prepustil se je slučaju.