Ogledati je hotel mesto tudi enkrat sam po svoje, ne da bi se ravnal po strogem, zapovedanem načrtu, po katerem se mu je bilo treba ravnati skoraj sleherni dan. Mlademu, lahkoživemu možu, kakršen je bil on, povzročevalo je to zadnje mnogo več zatajevanja in muke nego kakemu drugemu v enakem položaju, toda ‒ kruh, kruh ‒ vsakdanji kruh! Marsikaj mu je bilo v mislih, ko se je šetal med množico v gosti senci drevoredni ‒ celo stari oče njegov se mu je vsilil v spomin s pripovedkami svojimi o »božji poti v Kelmorajn«; staremu možu se pač niti sanjalo ni, da bode njegov sam kdaj hodil po onem slavnem mestu ‒ a da mu tedaj »božja pot« ne bo v namenu.