Zavil je konec strmih in z debelim prahom pokritih ulic proti majhnemu parku ‒ ako smemo primitiven vrtič tako imenovati ‒ sredi katerega je stala enonadstropna, lepo pobeljena hiša. Iznad strehe je vihrala belo-rdeča zastava in po njej je sodil, da je tu kopel in vrtič, kraj nje pa ‒ park in sprehajališče. A komaj je tam vstopil, že ga pozdravi ženski glas: