Bil je danes izredno dobre volje in o sinočnjem temnem oblaku ni bilo več sledu na njegovem čelu. Žvižgal je veselo predse ter vihtil palico v roki, odzdravljal srečajočim kmetom in tako dospel kmalu na majhen klanec, raz katerega se mu je odprl prijazen razgled v dolino in v njej tik pod klancem ležečo kopel. Ako pravimo kopel, s tem ne nameravamo Bog vedi kaj.