Iz prvega je bilo skoraj videti, da ne ostane dolgo ‒ župnikova sestra je tako prerokovala, kajti dozdevalo se ji je, da se dolgočasi ‒ toda dan za dnevom je bilo bolje in naposled je ob priliki šepnila gospodu, da je morda vendarle povšeči tukaj v Grmu. Le-ta se je zadovoljno nasmehnil. Prav istega dne pa je po večerji obrnil se do prijatelja ter dejal obžaluje: »Čas poteka, ljubi moj; dva, tri dni morda še, potem pa moram zopet od tod.«