Krčmar župan je imel lep koleselj in čilega konjiča, s katerim se je zdravnik, seveda pod nadzorstvom starega hlapca, vozil k oddaljenim bolnikom. To uporabo, tako se je zdelo dohtarju Koncu, računal je krčmar vselej predrago. Vsota, ki jo je v ta namen plačeval ob gotovih obrokih, bila je po zdravnikovem mnenju previsoka in nekoč je prišel po dolgem računanju do prepričanja, da bi bilo ceneje, ko bi si sam kupil konja in s svojim vozom vozil se po opravkih svojih.