Zdajci pa se je vzravnala sključena Mesojeda kvišku, stopila sredi sobe in uprta z levico ob kratko grčavo palico, z desnico, v kateri je držala šop suhe praproti, mahati po zraku proti Molku. Govorila je pri tem nekaj čudnega, nerazumljivega ‒ in, ki je privzdignil glavo, je začuden zrl ta prizor. Pa kmalu je razumel, da velja vse to njemu.