Proti večeru se je res oglasila Mesojeda, stara, sključena baba od onkraj, kateri so ljudje mnogo verjeli in se vdajali njenim vražam in še bolj njenim čudnim zdravilom. jo je poznal, a nikdar je ni posebno maral in, če je priberačila mimo hiše, dajal ji je rad brž kos kruha ali kak, da je le dalje šla. Nocoj mu pa celo ni bila po volji; zagodrnjal je polglasno, ko je sedla na klop ob drugi strani peči, in najrajši bi jo bil zapodil; toda ostri piš burje okoli hiše ga je opomnil, kako neusmiljeno bi bilo tako ravnanje.