Čul je, kako je vedež hodil po sobi gor in dol, mrmral nekaj nerazumljivega, preobračeval stol in potem vzdihoval, kakor bi ga mučile silne bolesti; ozreti se pa ni upal, dasiravno ga je bilo sedaj ob belem dnevu strah in groza. Čez nekoliko časa je potihnil Ostriženec; stal je v temnem kotu poleg okna ter držal na prsih pred seboj ono podobo, katero je bil prej vzel iz svoje zbirke; položil jo je pod kos stekla in v poltemi je bila videti sedaj na njej samo koščena glava in črne brke. »Sem stopite in glejte!« velel je coprnik Molku.