pa ni čakal novega krsta, nego moker ko miš ubežal v kamro in skoz priprta vrata jel vpiti: »Ti si znorel, ti! Vodo stran in sem pojdi,!« Po dolgem prigovarjanju so se vsi toliko pomirili, da je oče odprl kamro in jel pripovedovati, kako je z denarji ‒ kam jih je del, da jih ni ‒ da mu je Miška oni večer zažugal nekako porogljivo: »No, Bog daj srečo pri denarju,« ‒da je mešetar, katerega ni dosti prida, pil v postranski sobi v sinovi družbi, da je videl, kam je oče spravil novce ‒ da torej ni drugače mogoče, nego da sta mu jih onadva ‒ in Miška ‒ ukradla.