Komaj je torej čutil, da se železna očetova pest ne oklepa več njegovega vratu, skočil je v vežo ter zajel poln lonec vode; čul je bil enkrat, da je najboljše sredstvo blazne umiriti, polivati jih z mrzlo vodo.
»Oče so zblazneli,« kričal je v kuhinjo, da sta in dekla prihiteli ven, in je planil nazaj v sobo. »Blazni so, blazni,« vpil je materi ter z vso močjo treščil vodo iz polnega lonca očetu v obraz.