»Brez premoženja!« ponavljal je tudi, prebravši to pismo, ter vrgel ga v predal. Potem pa ni čul več njenega imena in tudi sam se je je le redkokrat spomnil; da je pa kaj zakrivil, da je grešil proti njej s svojo nezvestobo, tega si tudi nikdar očital ni, kajti sodil je njo po sebi, in možitev njena mu je še bolj potrdila to sodbo. Srce se mu pa do zdaj tudi ni bilo zopet vnelo.