Taka se je godila zadnje dni doktorju. Odkar je prinesel oni dve vijolici domov ter ju hranil na oknu, postavljeni v kozarec vode, in kadar koli mu je bil v spominu lahki, mehki stisk Elzine roke, vselej so mu vstajale v spominu podobe iz minulih let in kakor Prometeja, tako so doktorja ujedali ti spomini že nekaj večerov; vračal se je zgodaj iz gostilne domov in potem je sedel blizu do polnoči zamišljen pri mizi in sem ter tja brskal in iskal in prebiral po starih pismih. ‒