Ko blisk se je posvetilo nekaj v Elzinih očeh, pa ostala je mirno ko prej na sedežu in zrla ko prej v svojega nasprotnika; z nedolžnim, naivnim obrazom je vprašala: »In zakaj?« Doktor je bil že zopet popolnoma miren; kesal se je, da mu je bila tako naglo ušla ona beseda, in zapeljivi smehljaj krasne deklice mu je segel do srca. »Tudi o tem govoriva drugikrat, gospica; ona beseda pa vam ni veljala; tega mi ni treba omenjati.«