Sneg, ki je na debelo pokrival zemljo, lesketal se je, da je jemal očem, in raz drevje in grmovje kraj ceste se je sipalo ivje, bleščeče v sončnih kakor srebrn prah. Po polju se je prelétovala tolpa, za plotom pri cesti pa so čivkale siničice in cela krdela ščinkavcev in strnadov so sedala na bližnje in osamljene hraste. Doktor je imel časi tudi svoje poetične ure, kakor jih je rad sam imenoval, in tako uro mu je bila usoda danes naklonila, nikakor ne sentimentalne.