Bila je že popolnoma za odpotovanje opravljena; edina zlatnina, katero je nosila, bila je majhna zapona na ov, v podobi cvetličnega šopka jako umetno ponarejeni korčki, običajno darilce Hrastovo, katero ji je bil sinoči poslal. On je to takoj zapazil in morda bi mu bilo to vselej po volji, samo nocoj, sedaj v tem trenutku ne, ko mu je dušo polnila čisto druga podoba. »Prilike nisem imela do sedaj, zahvaliti se vam, gospod doktor, za prijazni spomin,« dejala je mehko, kakor je le ona znala s svojim zvonkim glasom, in iz njenih temnomodrih oči se je posvetil čuden ogenj.