Strast človeška ima čudna pota. »Zbogom,« dejal je polglasno, pa ne da bi se ozrl v Ilovsko, katera je še vedno nepremično stala na prejšnjem mestu; zavijala se je še vedno v svoj robec. Ko bi se bil le obrnil k njej ter prijel jo za roko ‒ objela bi ga bila in dejala mu, da ga še vedno ljubi kakor nekdaj ali bolj ko nekdaj!