Obrnil se je na pol v stran in ona si je molče popravljala svoj robec, kateri je bil zdrsnil z glave. Strast človeška ima čudna pota. »Zbogom,« dejal je polglasno, pa ne da bi se ozrl v Ilovsko, katera je še vedno nepremično stala na prejšnjem mestu; zavijala se je še vedno v svoj robec.