Zvonilo je ravno poldne. ŠTIRINAJSTO POGLAVJE Istega dne, pozno proti večeru, je sedela Ilovska gori v bukovem logu blizu pristave. Dolgo časa že ni bila stopila iz hiše; bolni soprog in zdravnik iz Borja, kateri je prihajal sleherni dan ter mudil se navadno dolgo, bila sta edina človeka, s katerima je občevala, in niti prilike ni imela, iskati si druge družbe ali celo zabave.