Ako hočemo resnični biti, moramo povedati, da jo je doktor z nekakim zadovoljstvom ogledoval; pa ne dolgo, kajti čutil je, da mu preti jako smešna vloga: odpuščenja prositi, preklicevati, tolažiti ‒ vse to mu je stopilo pred oči in eno se mu je bolj smešno zdelo nego drugo. Obrnil se je ter naglo odšel z vrta, ne da bi se enkrat ozrl. »Jaz dvomim, da vzameš,« mrmral je sam pri se bi, ko je z naglimi koraki hitel čez klanec.