Sprehajal se je mnogo ter vedel vselej tako kreniti, da je prišel v bližino Medenove pristave. Pa sreča mu ni bila mila, nego nasprotno: nezgoda je hotela, da je kovačica večkrat ravno tam hodila, jagode nabirala, kozo pasla ali pa kakšno suho vejo vlekla iz gozda ‒ kjer je doktor meril svoj pot. Nekega večera pa ‒ kajti le o takem času se je sprehajal ‒ srečal je nenadoma Tilha. »Ah, gospod doktor,« zakričal je le-ta, »ravno k vam sem se namenil; saj veste, zavoljo tiste pravde.«