Zadnje pol ure je bil doktor skoro popolnoma pozabil, da je Müller sploh še na svetu; niti nje zveneči smeh ga ni spomnil tega. Zato ga je zdaj kar nekako mrzlo spreletelo, ko je začul poleg sebe njen veseli glas: »Ah, gospod doktor, vendar enkrat! Danes vi kar glavo povešate, gospod pa je izborne volje.«