Gori pri kresu, katerega je bil le še velik kup žerjavice, ponavljali so pevci venomer neizogibno pesem »Lahko noč«, in Megla, ki se je bil zamudil pri umetnem ognju, povpraševal je zdaj okrog pevcev po Boletovih in gospe. »Prepozno, prepozno,« kričal je pijani, »tu ostani in razvozlaj vendar enkrat svoj tenor; vse popoldne laziš okrog žensk, zdaj si pa prazen; aló, zapoj, kar hočeš, da boš le pel; če hočeš tudi tisti svoj priljubljeni: »Über d′«!« »No, če hočete!« deje Megla, spoznavši, da Boletovih ne doteče več.