»Deževalo bode morda ‒ kaj menite?« reče polglasno ter se skloni malo ven, oziraje se proti nebu; a takoj upre zopet pogled v Hrasta, poleg katerega je stala. Njemu ni bilo treba storiti dveh, treh korakov do nje ‒ kdo more trditi, da bi jih bil storil nocoj; zdaj pa je stala deklica poleg njega, skoro dotikajoča se ga. On je slonel ob debelem, lesenem stebru ter neprestano in molče gledal ven; kam: ali v nebo ali proti gradu ali na pot, tega sam ni znal; čutil je le, da je ona poleg njega.