»Naj bo, ker tako lepo prosite!« reče s smehom in glasno, da jo je moral čuti, ter potegne majhno iz šopa in jo poda Megli. »Pa redu zdaj ne dobite; ta roža velja zanj!« pristavi potem naglo. Megli je podrlo sicer to polovico veselja, toda odšel je vendar ponosno s svojo.