In kdo je bil veselejši tega nego! Drugega dne je hitel malo razburjen na Drenovo. Obenem ga je z nekakim nemirnim veseljem navdajala misel, da bo videl in morebiti govoril z, kajti dasiravno si je skušal mnogokrat sam utajiti ta čut, tlelo mu je vendar nekaj v dnu srca, nekaj, o čemer si je časih sam dejal, da je ljubezni do one mlade deklice podobno; nasmehnil se je vselej pri tem spoznanju, a vračalo se mu je vedno in vedno in, če je sedel v pozni noči sam doma pri odprti knjigi, zrlo mu je oko preko črk tja v belo, golo steno, misli pa so mu uhajale stran, stran tja proti gradiču na Drenovem.