Notar je dlesknil z jezikom in užigal smotko, katero je bil pri odhodu vzel s seboj. pa je sedel poleg voznika in molčal. Razni, neumljivi čuti so ga obhajali in, ko je zrl predse na belo, v jutranjem svitu blestečo planoto, po kateri je vstajala lahka, prozorna meglica, zdelo se mu je, da vidi še pred seboj razkošno podobo graščakinje, in potem zopet se mu je vsiljeval spomin na in njene temne oči in njen nedolžni, zaupljivi govor.